URADNO IME: Republica Bolivariana de Venezuela (Bolivarska republika Venezuela)
DRŽAVNA UREDITEV: predsedniška zvezna republika
POVRŠINA: 912.050 km2
ŠTEVILO PREBIVALCEV (2004): 26.170.000
GLAVNO MESTO: Caracas
URADNI JEZIK: španski
DENARNA ENOTA: bolivar (VEB)
BDP: 109.322 mil. USD (4177 USD/preb.)
PODATKI O VIZUMU: Vizum za bivanje do 90 dni ni potreben.
ČASOVNI PAS: od UTC-4
VREMENSKI PODATKI: vreme
LEGA IN POVRŠJE: Bolivarska republika Venezuela ali na kratko Venezuela je obmorska država v severni Južni Ameriki, ki je svoje ime dobila po Benetkah (Venezuela špansko pomeni male Benetke). Venezuela na severu meji na Karibsko morje in Atlantski ocean, na vzhodu na Gvajano, na jugu na Brazilijo, ter na zahodu na Kolumbijo. Ob venezuelski obali v Malih Antilih najdemo tudi karibske države Aruba, Nizozemski Antili in Trinidad in Tobago.
PODNEBJE: je na s. ekvatorilano in na j. savansko. Največ padavin prejme delta Orinoka, najbolj sušno pa je na delih Karibske obale, ki so v zavetju gora.
VODE: okrog 80% Venezuele pripada porečju Orinoka (2740km). Južni del spada k porečju Amazonke.
TLA IN RASTJE: v večjem delu Venezuele prevladujejo rdeča in rumena lateritna tla, ponekod močvirnata in ob delti Orinoka lahko najdemo tropski deževni pragozd.
PREBIVALSTVO: Število prebivalcev je po letu 1950 hitro naraščalo, po letu 1970 pa se je rodnost počasi začela manjšati.
DRŽAVNA UREDITEV: Venezuela je federativna republika, razdeljena na 20 držav (estados), dve zvezni ozemlji in zvezno okrožje. Državni poglavar je predsednik, ki je hkrati vodja izvršilne oblasti. Zakonodajna skupščina (kongres) ima dva doma: senat (iz vsake države najmanj dva člana) in poslansko zbornico. Predsednika države, senatorje in poslance izvolijo za pet let na splošnih volitvah, volijo lahko vsi več kot 18 let stari državljani Ustava iz leta 1961 jamči dvajsetim zveznim državam politično samostojnost. Vsaka zvezna država ima svoje zakonodajno telo, to pa vodi guverner. Državne guvernerje imenuje predsednik federacije, kar omogoča precejšen vpliv osrednjih oblasti. Zvezna vlada neposredno upravlja redko naseljena ozemlja v Amazoniji in v delti Amacuro (izliv Orinoca) ter 72 otokov v Karibskem morju, pa tudi zvezno okrožje Caracas.
ZGODOVINA: Zgodovina Venezuele je - podobno kot zgodovina drugih latinskoameriških dežel - zgodovina divjega razrednega boja in krute, bombastične, tako rekoč srednjeveške socialne neenakosti. In nasilje je bilo integralni del tega boja. Režim je vsak upor zatrl z represijo, disidente pa pospravil. Leta 1989, ko se je začela vzhodna Evropa osvobajati okov, ki so jo tiščali, je novo poglavje odprla tudi Venezuela - novi predsednik je postal skrajno desni Carlos Andres Perez. Za Zahod je bil to korak naprej - za Venezuelo je bil to korak nazaj. Perez je namreč Venezuelo takoj prodal Mednarodnemu monetarnemu skladu, velikemu regulatorju in sponzorju latinskoameriških “prostih trgov”. Kar seveda pomeni, da je skušal za vsako ceno ugajati skladovemu evangeliju o “restrukturaciji ekonomije”, kar je recesijo in že itak infarktno socialno polaziziranost le še poglobilo. Sledil je “El Caracazo”, veliki punt - v Caracasu je vstala besna množica, nad katero je Perez poslal vojsko in robocope, ki so povzročili klavnico `89. Rezultat: 3.000 mrtvih. Hugo Chavez je bil tedaj sicer padalski polkovnik, toda pri brutalni zadušitvi punta ni hotel sodelovati, je pa leta 1992 vodil puč, s katerim so skušali zrušiti Perezov režim. Jasno, puč je spodletel. Chavez je pristal v arestu. Perez pa je kmalu zatem odletel - zaradi korupcije. Chavez se je iz ječe vrnil leta 1994 - z nasmehom, dolgim 12 let. Le zakaj ne? Ko je namreč stopil skozi vrata, je začel s predvolilno kampanjo. Takoj. Ponujal se je kot alternativa ekonomiji, ki služi le bogatim. Kot alternativa socialnim programom, ki ubijajo obubožane. Kot alternativa socialni manjšini, ki ima monopol nad bogastvom. Kot alternativa režimom, ki so privatizirali vse, kar se je dalo. Kot alternativa politiki, ki je le marioneta tujih multinacionalk, imperialističnih sil in lokalne oligarhije. Kot alternativa dvopartijskemu sistemu, ki onemogoča alternativo. Kot alternativa dragim, multimilijonskim predvolilnim kampanjam - njegova predvolilna kampanja je bila spočetka gverilska, brez budžeta. Po Venezueli, polni ruševin, ki sta jih povzročila Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka, se je vozil v razmahanem, zarjavelem pick-upu, čigar zadnji del je bil oder, s katerega je govoril. No, rohnel. Strastno in ostro. Populistično. Tipično, heh: zdelo se jim je, da pove, kar misli. In da pove tako, kot je. Da ničesar ne skriva. Ljudem je resda povedal le to, kar so hoteli slišati, toda od drugih politikov tega niso nikoli slišali. Chavez je bil na konju - in kmalu se je valil kot kepa snega. Bil je lepljiv. Nalezljiv. In adiktiven. Izgledal je kot Che. Okej, kot Che-vez. Jezdil je na nezadovoljstvu, frustracijah, tesnobi, strahovih in jezi množice, ki je imela razloge za nezadovoljstvo, frustracije, tesnobo, strahove in jezo - 60% prebivalcev Venezuele je živelo pod mejo revščine. In brez upanja na zmago. Toda Chavez jih je obnorel. Vedno je znal pravilno intonirati zgodbe o svojem težkem, revnem otroštvu. Ljudstvo si je reklo: Chavez je eden izmed nas! In res, tisti, ki so bili nori nanj, so bili nanj res nori. Tisti, ki so ga divje prezirali, pa so ga res divje prezirali. Toda tistih, ki so bili nanj res nori, je bilo leta 1998 več. In Chavez je postal predsednik Venezuele. Osem let kasneje je chavistov še vedno več. Chavez je v teh letih preživel puče, poskuse atentatov, komično verzijo “Prašičjega zaliva”, beg kapitala, naftne štrajke, umetne destabilizacije Venezuele in padec ekonomije, ki pa jo je leta 2004 pobral, tako da zadnja leta vztrajno raste. Še več, Argentini je posodil 2,4 milijarde dolarjev, da se je lahko znebila Mednarodnega monetarnega sklada… Boliviji je podaril 30 milijonov dolarjev… Kubi in Jamajki tudi… Braziliji je dal ugodno posojilo… od Ekvadorja je kupil državne obveznice… mnogim karibskim deželam pa je nafto prodal po znižani ceni. Tega ni bil sposoben niti Castro. Še huje, s kurilnim oljem po zelo znižani, “humanitarni” ceni je prek korporacije Citgo Petroleum, ki je v venezuelski lasti, oskrbel tudi mnoga ameriška mesta v Massachusettsu, Mainu, Rhode Islandu, Pensilvaniji, New Yorku, Delawaru, Vermontu, Connecticutu in na Aljaski - jasno, skoraj polovico cenejše kurilno olje je namenil ljudem, ki si ga sicer ne bi mogli privoščiti. In ne le da tega ni bil sposoben Fidel - tega ni sposoben niti Bush. Chavez je ameriškemu delavskemu razredu zagotovil to, česar mu Bush ne more zagotoviti, pa četudi je okupiral največja naftna polja na svetu in četudi imajo ameriške naftne družbe rekordne dobičke. (vir: www.mladina.si)
GOSPODARSTVO: Nafto so odkrili na območju Maracaibskega zaliva in ob spodnjem toku Orinoka, zato so dosegli dokaj visoko stopnjo gospodarskega razvoja. Gospodarstvo je zgoščeno na severu in hribovitem severozahodnem delu države. Naravna bogastva so zlato, diamanti, železo in boksit. Živinoreja je značilna v savanskem nižavju ob Orinoku.
KMETIJSTVO: Venezuela ima 2,44mil. ha njiv. Večina kmetijskih zemljišč je v obalnem pasu on obalnem hribovju.
RIBIŠTVO: je dobro razvito tako na oblanih področjih, kot tudi ob rekah v notranjosti.
RUDARSTVO IN ENERGETIKA: Pridobivanje nafte in plina je že desetletja poglavitni vir sredstev, še vedno pa niso izkoriščena vsa druga bogastva, saj zaradi obilja nafte ni potrebe po izkoriščanju bogatih nahajališč npr. premoga.
INDUSTRIJA: Po ustvarjeni vrednosti sta najpomembnejša petrokemična in bazična kemična industrija.
TURIZEM: Kljub velikim možnostim je razmeroma slabo razvit, skoraj povsem omejen na Caracas in nekaj letovišč ob karibski obali.
PROMET: cest je 96.155 km, železniških prog 682 km, trgovskih ladij je 48, velikih pristanišč je 5, za letalski promet pa uporabljajo 20 letališč.
Turistična agencija Odpelji.se
opis Venezuela